Svetovni dan sladkorne bolezni 2016 – 24.srečanje diabetikov Posavja

Ob svetovnem dnevu sladkorne bolezni je Društvo diabetikov Posavje – Brežice v veliki dvorani MC  Brežice pripravilo srečanje članov, ki so ga dodatno obogatili s strokovnimi predavanji.

na povezavi je dosegljiva FOTOGALERIJA iz tokratnega že 24. srečanja diabetikov Posavja.

24. srečanje članov Društva diabetikov Posavje

Ko pride človek prvič v njemu neznano sredino, kot se je pripetilo meni, ko sem se v soboto, 5. novembra, udeležil srečanja članov Društva diabetikov Posavja, lahko to primerjaš z obiskom nekoga, ki ga sicer na splošno poznaš, a o njem ne veš nobene podrobnosti.

Ko sem korakal proti Mladinskemu centru v Brežicah, kjer je potekalo srečanje, sem se spraševal, kako me bodo sprejeli, bom sploh koga poznal, kaj bom novega izvedel, bodo moja pričakovanja, ki sem si jih ustvaril, ko sem se odločil včlaniti v društvo, izpolnjena, in še kakšno vprašanje se je pojavilo, na katerega sem pričakoval odgovor.Na srečanje me je gnala predvsem radovednost, ko pa sem si skušal to besedo razložiti, se je preoblikovala v potrebo.

Že odkar me je pred petimi leti „posvojila“ sladkorna bolezen, sem čutil potrebo, da se o njej pogovorim s sebi enakimi, da z njimi izmenjam izkušnje, poiščem odgovore na množico vprašanj, ki se ob tem pojavljajo.Premalo je bilo, da se z ljudmi, ki jih je zaznamovala ta, do danes še ne popolnoma ozdravljiva bolezen, srečam vsake pol leta v ambulanti. Premalo so mi bili napotki zdravnice, čeprav so bili strokovni in natančni, mi je vendar manjkal stik z ljudmi, manjkale so mi njihove izkušnje, njihovi nasveti, pogovor in kolikor se lahko spomnim, sem vedno znova in znova prebiral plakat na steni čakalnice, ki me je vabil, naj se včlanim v društvo sebi enakih. Ker pa sem o tem društvu vedel premalo, sem omahoval, cincal in odlašal vse do letošnje jeseni, ko sem povsem slučajno srečal nekoga, ki je že več let član društva. Ni sicer odgovoril na vsa moja številna vprašanja, toliko pa le, da je odločitev o včlanitvi v društvo končno dozorela.

Že sam vstop v avlo Mladinskega centra je bil spodbuden, predvsem pa naravnan na vedrejšo noto, česar res nisem pričakoval. Sicer pa, če pošteno povem, nisem povsem vedel, kaj naj bi pričakoval: ali bodo tam večinoma moški ali bodo večinoma ženske, ali bodo zagrenjeni, zamišljeni, se bodo držali vsak zase, in še kaj bi našel.Našel pa sem ljudi, ki so že v prvem trenutku pokazali, da so med seboj prijatelji, kot bi prišli na srečanje nekoga, ki praznuje in je ob sebi zbral svoje prijatelje, da skupaj z njimi proslavi nek lep dogodek.

Ta prvi vtis, ki sem ga zaznal, se ni bistveno spremenil, niti potem, ko smo se posedli v dvorano in se je srečanje uradno začelo z nastopom simpatične deklice, ki so ji sledili pozdravni nagovori, govor predsednice društva, ki je našla nekaj pravšnjih besed, s katerimi nas je povabila k sodelovanju, sledenju vsemu, kar nam so pripravili marljivi člani upravnega odbora.

Pomembnost srečanju so dvignili vidni predstavniki, med njimi predsednik Zveze diabetikov Slovenije in podžupanja Občine Brežice, ki sta vsak po svoje poudarila pomembnost društva za člane kot za širšo skupnost, v katerem to društvo deluje.Razpoloženje nam je popestril še kratek, a odlično izbran kulturni program, ki je, vsaj v meni, dvignil že tako dobro razpoloženje.

Ne bom razčlenjeval vsebine predavanj in ocenjeval njihove kvalitete, bila so dobro izbrana, za nekoga več, za drugega manj zanimiva, vse je pač odvisno od dejstva, s katero od težav se je kdo že srečal.

Zame je bilo pomembnejše druženje med srečanjem in po njem, pogovori, stiki z ljudmi, vse tisto, kar nas povezuje, kar nas na neki način dela drugačne, ne sicer po videzu, ampak po tistem, kar nosimo v sebi.

Vsaka spodbuda, vsak še tako droben nasvet, vsaka izkušnja, ki jo kdo ima je za drugega nekaj novega, kar velja preizkusiti, tako kot velja preizkusiti tudi vsak napotek tistih, ki nam strokovno pomagajo hoditi s to boleznijo skozi življenje.Hoditi in živeti s sladkorno boleznijo ni enostavno, tako življenje ni brez odrekanja, pa vendar, ko se sprijazniš in ko ti resnično prodre v zavest, je nekaj povsem vsakdanjega. A tako kot pri vsakem drugačnem načinu življenja, ki ga zahteva ta ali ona bolezen, potrebuje posameznik pri premagovanju le te spodbudo, potrebuje oporo, v prvi vrsti svoje družine, nato prijateljev in sebi enakih, ki jih najde v društvu.

To je navsezadnje tudi glavna naloga društva, povezovanje in zavest, da človek v tem boju, če mu lahko tako rečem, bolje bi mogoče bilo reči- načinu življenja, ni sam, osamljen, ampak povezan v širšo skupnost, v kateri je tudi močnejši.

Kajti samota je pogosto veliko hujša prepreka kot sama bolezen.

Gledano z mojimi očmi, očmi nekoga, ki je šele naredil korak v društvo, je pomembno, da se čim večkrat srečamo, čeprav se zavedam, da to ni enostavno že zaradi dejstva, da društvo združuje ljudi iz treh občin, da so razdalje med ljudmi kar precejšnje, da navsezadnje člani niso več ravno mladi, saj v njem prevladujejo bolniki sladkorne bolezni tip 2.

A kot pravi pregovor, ki še velja tudi v našem primeru: Kjer je volja, je tudi pot, in v prepričanju, da to voljo imajo tako predsednica kot člani upravnega odbora in da je s tem nakazana že pot, zaključujem z radostno obljubo, da na tej poti odslej ne bom manjkal.

Rudi Mlinar