Srečanje diabetikov Slovenije 2017
Srečanje diabetikov Slovenije – Podčetrtek, 27. maj 2017
Ko nas je avtobus z avtobusne postaje v Brežicah odpeljal proti Podčetrtku, sem se radovedno ozrl po svojih sopotnikih, saj nikogar, razen tistih, ki smo vstopili v Brežicah, nisem poznal.
Nič nenavadnega nisem opazil, ljudje kot ljudje. A vendar nas je družila ena nevidna značilnost – sladkorna bolezen.
Bolezen, ki spremeni način življenja, a na srečo ne spremni čustev, ne zavre veselja do življenja, ne vzame smisla za humor, veselja do pesmi …
Sladkorna bolezen nas opozori na mnogo dejavnosti, ki bi jih drugače zanemarili, jih morebiti niti ne bi upoštevali, se nanje ne bi spomnili. Predvsem mislim na redno telesno vadbo, zdravo prehrano, izobraževanje, druženje …
Vse našteto je kot mejni kamni zasidrano tudi v krovni organizaciji, ki združuje vse sladkorne bolnike v Sloveniji. Vsakoletna srečanja vseh društev in zvez iz vse Slovenije, letos je bilo v Podčetrtku, so že od vsega začetka naravnane tako, da posrečeno združujejo izobraževanje, zabavo, rekreacijo.
Zbrane v veliki športni dvorani v Podčetrtku so uvodoma nagovorili župan občine Podčetrtek, glavni pokrovitelj srečanja, direktor Term Olimje in predsednik ZDD Slovenije.
Sledila so športna tekmovanja v: badmintonu, odbojki, šahu, namiznem in klasičnem tenisu. Tisti, ki se nismo udeležili nobene od naštetih panog in teh je bilo največ, smo odšli na pohod. Največ se jih je prijavilo na krajši pohod, približno štirideset pa se nas je udeležilo tudi daljšega, dve in polurnega pohoda. Vreme je bilo lepo, sončno, že kar poletno, vodič simpatičen, temnopolti mladenič, trasa pa, no ja, na to nas je imela večina pripombo, bi lahko potekala po gozdu, in ne ves čas po asfaltu in vročem soncu. A tudi to ni preprečilo veselega razpoloženja, sproščenih pogovorov in na koncu tudi zadovoljstva, da smo pot prehodili v postavljenem časovnem okviru.
Sledilo je kosilo, podelitev priznanj najboljšim tekmovalcem v vseh panogah, razen v pohodih. Tisti ki smo se udeležili pohodov, smo si kar sami čestitali na cilju. Srečanje se je nadaljevalo z druženjem.
Nekateri so ob zvokih dobrega ansambla tudi zaplesali, drugi so se pogovorili, izmenjali izkušnje, sklepali nova prijateljstva …
Še slovo in obljuba, naslednje leto se znova vidimo ter odhod domov, pred tem še skupinska fotografija, na njej nasmejani obrazi in vožnja proti domu.
Na videz povsem običajni ljudje, ki v množici v ničemer ne izstopajo, a vendar povezani, zaznamovani s sladkorno boleznijo, ki, naj se sliši še tako neverjetno, v marsičem celo bogati naša življenja.
Rudi Mlinar