News

POHOD “Kot v pravljici”

Kot v pravljici

Sevniška skupina pohodnikov, diabetikov, članov Društva diabetikov Posavje-Brežice je že nekaj let zelo aktivna. Njihova vodja Ivana jih vsak četrtek pelje na pohode, krajše ali daljše, odvisno od vremena. Največkrat se napotijo pod vznožje Lisce, ki je Ivanin rodni kraj, poznan ji je vsak kotiček te enkratne pokrajine.              Lansko leto, spomladi, sem se pridružila tej skupini in nekega sončnega dne nas je Ivana privedla do čudovitega hribovitega kraja, do ekološke kmetije družine Mervič, ki se razprostira pod Lisco. Med zelene pašnike je postavljena gorska kmetija – kmečka hiša, kozolci, hlevi, njive, vrt, čebelnjak, sadovnjak s starimi sortami jabolk, v strmini vinograd, vmes rožni grmi. Povsod izviri čiste vode, studenčki in voda, razpeljana navzdol po gričih za živino, ki je bila ravnokar na paši. Sanjski hribovit kraj in čaroben razgled v dolino. Znašli smo se v pravljici!

Gospodar in gospodinja sta naši razigrani družbi najprej izrekla dobrodošlico, nato pa nam na mizi pred hišo prijazno postregla z različnimi dobrotami. Domač, v krušni peči pravkar pečen kruh, je zadišal. Odlične salame, slanina, topli ocvirki so krasili narezek skupaj z jajčki domačih kokoši, rdečo redkvijo, hrenom, čebulo z njihovega vrta. Za dobro voljo je poskrbela rujna vinska kapljica iz domače kleti.

Dobro okrepčani smo se odpravili na ogled kmetije. Obredli smo pašnike in pred očmi se nam je razprostrla pravljična dežela življenja, sonca in zelene pomladi. Povsod po travnikih so se zadovoljno pasle živali: konji, krave, telički, dva oslička. Koze ter ovce so skakljale po pobočju in nas radovedno spremljale, po dvorišču so stopicale kokoši, race, zajci, tudi bahavi pavi, vse pa je nadziral in čuval domači kuža, ki so mu delale družbo mucke.

Zame so bili najbolj nenavadni pujski, ki so se tudi pasli po zelenih travnikih in v bližnjem gozdu. Eni so bili veliki in debeli, drugi manjši, svetli, pisani, pa tudi sivi s progami, križani z divjimi prašiči. Neverjetno, sploh niso bili umazani! Seveda ne, saj so se vsi pasli na travi, bližnje blato pa so koristili le za »terapevtske namene«. Svinjaki so bili skoraj prazni, notri sta lenobno ležali dve mami pujsi s svojimi mladiči; 10 jih je bilo roza barve, dva sta bila siva, trinajsti  pa je bil droben »čunek«, ki ni imel svojega seska, zato so se ga usmilili domači štirje otroci. Postal je njihov ljubljenček in bil deležen njihove posebne nege.

Kakšno sožitje živali, ljudi in narave. Ti kmetje imajo zelo lep odnos do živali nasploh. Imajo jih radi, one pa jim to ljubezen hvaležno vračajo. Sredi te prelepe narave bivajo zadovoljne živali in srečni ljudje. Nihče ni pod stresom, vsi mirno vršijo svoje poslanstvo in namen bivanja. Lepo sklenjen tokokrog življenja!

Najbolj navduši dejstvo, da to ni zgodba izpred 100 let, ampak je resnična zgodba današnjih dni. Je zgodbo o ekološki kmetiji izpod Lisce, o marljivih, delovnih ljudeh, ki so ozaveščeni in ohranjajo tradicionalen način kmetovanja, zdravega prehranjevanja, prenašajo svoje bogato znanje in izkušnje na mlade rodove, dajejo nam sporočilo, zgled in veliko upanje, da bo Slovenija tudi v bodoče ostala ekološko osveščena dežela v srcu Evrope. Na srečo je  takšnih kmetij je v Sloveniji kar nekaj.

Branka Jenžur, članica Društva diabetikov Posavje-Brežice

error: zaščitena vsebina !