OBISKALI SMO VINTGAR

Trinajstega junija se je pohodna skupina Društva diabetikov Posavje – Brežice, Murnčki iz Brežic, odpravila malo dalj, kot se običajno poda na svojih četrtkovih pohodih.

Tokrat nas je naša Olga s kombijem odpeljala na Gorenjsko, na ogled soteske Vintgar pri Bledu.

Dan sicer ni obetal sonca, a vsaj ta želja se nam je izpolnila, da so oblaki v času našega ogleda zadržali dežne kapljice v sebi.

S parkirišča v Blejski Dobravi, kjer je naša voznica parkirala kombi, so nas z avtobusom odpeljali na izhodiščno točko, Vintgar. Tam smo opremljeni s čeladami ob dogovorjeni uri vstopili v sotesko. Zaradi videza, ki so ga pošteno spremenile čelade, smo se drug drugemu kar lepo nasmejali.

A smeh nas je kmalu minil, nekaj zaradi tesnobe, ko je tako blizu nas hrumela narasla Radovna, največ pa zaradi lepot, ki smo jih videli ob spuščanju po ozki zavarovani poti po soteski.

Da je to eden od biserov Triglavskega narodnega parka, se je dalo zaznati tudi po tem, da je bil kljub ne ravno lepemu vremenu tega dne obisk velik, saj se je vsake toliko časa podala na pot nova skupina.

Na izhodnem koncu soteske smo oddali čelade, nato pa smo se po drugi poti, ki nas je vodila strmo navzgor, utrujeni a polni lepih vtisov  vrnili do izhodiščne točke poti.

Predvideno je bilo, da se z avtobusom vrnemo do kombija, a Vintgar nas kar ni hotel izpustiti iz objema, saj smo vstopili v napačen avtobus, ki nas je odpeljal na parkirišče pri tovarni  Lip Bled.

Kaj smo hoteli, morali smo počakati slabo uro, da je avtobus odpeljal nazaj, tja, od koder smo prišli, in tam smo potem le pričakali pravi avtobus, ki nas je varno dostavil do našega kombija.

Ob slovesu je nebo začelo jokati, najbrž zaradi naše nerodnosti, a mi smo odhajali proti domu polni vtisov lepot, ki smo jih bili bogato deležni in jih bomo še dolgo hranili v svojih spominih.

Rudi Mlinar