Izlet: Pot na gorjance

POT NA GORJANCE

Našo sevniško pohodno skupino je naša kolegica povabila na Gorjance, kjer ima vinograd in hram. Dobre volje smo se odpravili k njej na obisk, vseh skupaj nas je bilo komaj šest, ravno prav za izvedbo raznolikega in pestrega celodnevnega programa. Že na začetku nam je obljubila kratek pohod, športni program, kulinarične užitke in kulturni program ob vinski filozofiji in poeziji, saj smo se nahajali v pravem cvičkovem domu, v idilični pokrajini med vinogradi, zidanicami in hrami. Pod vinogradom v dolini teče potok Sušica, ki se izliva v našo lepo zasanjano Krko.

V njenem hramu se čuti, da z vso dušo in srcem ljubi trto, vinograd, vino in gorjansko pokrajino, da z veseljem in odprtim srcem sprejme ljudi, ki so preprosti in podobni nenarejeni lepoti gorjanske pokrajine.

Ker je bilo jutro sveže, smo najprej zakurili v peči, da je bilo v hramu še bolj prijetno in se okrepčali z domačim narezkom, potem smo se odpravili proti potoku. Imeli smo postanek pri drugem hramu, kjer nas je prijazen vinogradnik povabil na kozarček cvička (zdravo vino za diabetike), seveda njegovega gostoljubja nismo mogli zavrniti. Ko smo prišli do potoka, je že posijalo sonce in pisan travnik s tisočerimi cvetovi je zasijal v dišečem razkošju. Osvežili smo se ob potoku in energiji vode, nadihali gorjanskega zraka in ob rozabelih šipkovih cvetovih začutili mesec maj v vsej svoji lepoti. Pot navzgor in nazaj do hrama nam ni bila nič naporna, saj je dobro razpoloženje kar prekipevalo. Pred hramom smo nadaljevali s športnim programom, vrteli smo hulahup obroče in se ob naši nerodnosti do solz nasmejali.

Za kosilo smo si spekli meso, naredili solatko (uravnotežena zdrava prehrana) in ob pristnem cvičku nazdravili in okrepčali dušo in telo. Po kosilu smo prisluhnili naši gostiteljici, ki nam je s svojim značilnim navdušenjem postregla z romantično poezijo in vinsko filozofijo in nas poučila o kulturi pitja vina, ki nam naj predstavlja zdravje in veselje.

Na povratku smo se ustavili ob bližnjem izviru termalne vode in kar pol ure namakali noge v topli zdravilni vodi in se vrnili domov kot prerojeni.

S takšnimi srečanji se utrjujejo naši lepi medsebojni odnosi, nas zbližujejo in odsevajo v našem zdravstvenem stanju.

Čeprav se nič v življenju ne ponavlja, smo trdno sklenili, da bomo ponavljali naša srečanja in pohode v takšni ali drugačni obliki in se preprosto veselili vsakega trenutka v življenju.

Ivana Krajnc, članica Društva diabetikov Posavje-Brežice